Vaja CZ, Lokve

Lokve, 17. 12. 2010, -9°C, rahlo sneži

Ko se z Ano ob pol osmih zjutraj odpeljeva izpred gasilskega doma v Novi Gorici, termometer v avtomobilu kaže -7°C. Najprej pomislim kakšna sreča je, da se moja Rhani v prtljažniku stiska z Aninima kosmatinicema, Kimi in Panom. Slednja sta namreč prava kosmatinca, s toplimi kožuščki in bosta ta mrzel dan grela tudi mojo dobermanko, ki ni opremljena za temperature pod ničlo.
Na Lokvah poteka vaja civilne zaščite, v sklop katere spadajo tudi reševalni psi. Za nas se vaja začne s sestankom. Na toplem, s čajem in rogljički. Razdeljeni smo na tri skupine, v izmenah so naše naloge markiranje, tehnična podpora in iskanje. Vaja je simulacija resnične popotresne situacije.

 

Prva naloga naše skupine je markiranje. Medtem, ko ležim pod podrtim ostrešjem hotela na Lokvah, z nalogo igrati paralizirano ponesrečenko v šoku, poslušam kako Aljoša izvaja svojo nalogo, motenje reševalne ekipe. Slišim ga kako vpijoč razsaja po ruševini, brez dvoma popoln moteč element. Po dvajsetih minutah me najdeta Chester in Daniel, pet minut kasneje prihiti še ekipa prve pomoči, ki prav tako sodeluje na vaji. Moje igralske sposobnosti so precej manj razvite kot Aljoševe, zato le s težavo z resnim obrazom odigram ponesrečenko. Ko so vsi pogrešani locirani in oskrbljeni, je čas da zamenjamo vloge.
Tokrat moja ekipa nastopa v vlogi tehnične podpore. Naš vodja Gregor, se uskladi z vodjo iskanja in skupaj poizkušata zbrati informacije o delovišču – hotel tokrat nastopa v vlogi avtoličarske delavnice. Kljub številnim treningom in usposabljanjem, na tej točki naletimo na prve težave. Branje INSARAG znakov postane skoraj skupinski projekt, napaka za katero bomo kasneje okarani. Kot tehnična podpora je naša naloga reševanje najdenih izpod ruševin in asistenca ekipi prve pomoči. Pošteno se namučimo s prenosom ponesrečenca, s sumom poškodbe hrbtenice. Štirje se drenjamo po ozkem stopnišču in vsak se trudi podpirati svoj del telesa. Milo rečeno, neugodna situacija.

 

Končno pridejo na vrsto tudi naši psi. Tretja in zadnja naloga današnjega dne, je iskanje pogrešanih. Ura je dvanajst in sneženje se je precej okrepilo. Ko Rhani skoči iz prtljažnika, kar vibrira od presežka energije, vendar jo v večji meri trese od mraza. Ko se približujemo ruševini, sta v prvi vrsti Rhani in Gregorjeva Vicky, prav tako dobermanka. Prvi nista zaradi kakšnega posebnega statusa ali sposobnosti iskanja, zgolj zato, ker obe vlečeta na povodcu. Za nami, bolj umirjeno sledita Tereza z labradorko Lino in Aljoša z mešančkom Jimmyem. Z Rhani iščeva prvi, področje iskanja je prvo nadstropje napol porušene stolpnice (a.k.a. hotel na Lokvah). Rhani išče entuziastično in hitro. Prehitro za moj okus. Dvakrat jo pošljem čez celo nadstropje, vendar ne najde nikogar. Sicer prepričana, da ponesrečenca ni nakazala, iskanje preusmerim na klet. Nadstropje bo kasneje preiskala še Lina, ki prav tako ne bo našla nikogar. Lekcija številka ena, zaupaj svojemu psu! V kleti Rhani nakaže ponesrečenca v slabi minuti, vendar imava, zaradi strahu pred temo, težave z mikrolokacijo. Lekcija številka dva, v resnični situaciji, pri iskanju svojemo psu pomagaš in iščeš z njim! Ko »najino« ponesrečenko končno najdemo in oskrbimo, je na vrsti Aljoša z Jimmyem. Svojega pogrešanega najdeta hitro, težave so le z ekstrakcijo iz ruševine. Tereza z Lino najprej ponovno preišče prvo nadstropje, nato se preusmeri na klet. Lina najde tretjega ponesrečenega v istem prostoru, kot je bil najin. Lekcija številka tri, tudi po najdbi, se splača pregledati preostanek prostora!
Z našo zadnjo najdbo, je praktični del vaje končan. Sledi analiza. Jernejina beležka je popisana skoraj do polovice. Seznam napak je dolg. Na trenutke se zdi, da smo naredili več reči narobe kot prav. Ko se z Ano vračava v Gorico, premlevava današnji dan. Za večino društva je bila to prva simulacija resnične situacije. Delo na »resnični« ruševini, je precej drugačno od izpitov. Delo kot ekipa je daleč od individualnega dela vodnika in psa, ki ga izvajamo na treningih. Z vsako današnjo napako, smo se nekaj naučili. Naslednjič bomo pripravljeni bolje!

 

 

Napisala Brina.