17.svetovno prvenstvo reševalnih psov,Chastre 2011

Tudi ta dan je prišel: 28.6.2011. Ne ni čas dopusta, z Gregorjem in najinimi psi odpotujeva na 17.IRO svetovno prvenstvo reševalnih psov. Pot naju vodi skozi Italijo, Avstrijo, Nemčijo, povsem mimo Luxemburga (tudi Garmin ne ve vsega) v Belgijo in kot cilj mesto Chastre. Prispeva v nočnih urah, pričakata nas hladno vreme, dež (mogoče sva vseeno preveč poslušala CCR) ter domačin , ki v tekoči francoščini razloži kje se lahko namestiva. Po štirinajstih urah vožnje zaspiva tudi brez pravljice za lahko noč.

 

Naslednji dan sledi prijava ter veterinarski pregled za Asa, popoldan skupna parada vseh udeležencev, zvečer pa žrebanje štartnih številk. Vmes nas obišče IRO sodnica (tršica), da oceni vzdušje ter živčnost nekaterih članov v ekipi. Žreb ni bil najbolj po mojem okusu:ovire, iskanje, poslušnost .

 

Četrtek :ovire.

Pa smo tam, živčnost narašča (baje,da vonj po žagovini sprošča, zato je obisk najsvetejšega prostora neizbežen). Z Asom uspeva oddelati ovire za solidnih 41 točk.

Kasneje se z Gregorjem odpraviva še na ogled ruševine, medtem pa belgijski telekom prenaša v domače kraje velike količine informacij z največjo možno hitrostjo. Med vožnjo ugotavljava , da so si vse hiše precej podobne, če ne celo enake. Ruševina nekaj podobnega kot naše Laže, nič posebnega, le po najdbi markerja v grob vrnejo polivinil, zato je bilo kar precej lažnih in precej nejevolje med tekmovalci. Večer je bil v znamenju druženja in debat o ....

Petek:iskanje.

As je na spidu, kar je dobro in moja prva preizkušnja je tudi že mimo, a brez živčnosti le ne gre, še posebej potem, ko ti povedo, da je bilo že kar nekaj lažnih nakazovanj. 161 točk na iskanju je lepa ocena, vendar, ko izveš, da je moj zvesti štirinožni sodelavec in prijatelj v petih minutah dobil dva markerja , še prej pa se pomudil na grobu tretjega, ostane na obrazu malce kisel nasmeh.

Tudi tukaj sva pozitivna zato se z veseljem odpravimo na drugo delovišče k naši tršici, ki sodi na iskanju pogrešanih v gozdu. Ko prispeva tja je Roman ravnokar zaključil iskanje, vendar je tudi on, kot vsi ostali pred njim ostal praznih rok, saj vseh treh pogrešanih ni našel še nihče. Utrujenost na obrazu tršice je bila vidna, zato sva ji za boljše razpoloženje povedala točke ter skuhala kavo (marsikaj si lahko privoščiš,če imaš avtodom). Med kramljanjem smo ugotovili, da tudi s še tako dobro motivacijo ne morem več do stopničk (op.p. : Kar vem, se dela motivacija na začetku, ne nekje vmes.).

Po ogledu dela ene od tekmovalk na IPO se z Gregorjem odpraviva v Bruselj. Ko se dva mlada fanta iz vasi odpravita v velemesto je to cel podvig. Najprej nas garmin pelje po poteh , kjer se še peš težko gre, v mestu, ko pomoč najbolj rabiš pa te zapusti še tisti ženski glas (...nikoli ne zaupaj ženski) in, ko končno prideš pred garažno hišo v zadnjem trenutku opaziš , da je dovoljena višina 2m, ti pa to kar precej presegaš. Po krajšem premisleku se navkljub modnim trendom avtomobilske industrije (sedaj so kabrio 'in') odločiva, da bova predelavo avtodoma v kabrio preložila v prihodnost in poiskala primernejše parkirno mesto. Po krajšem obhodu znamenitosti sva imela priložnost opazovati dve mladi dami , kako parkirata za najinim kombijem, se pri tem spraševala katera od njiju dejansko vozi, ter kakšne bodo posledice na pločevini, zato je bila odločitev enotna : dovolj bo Bruslja in civilizacije, gremo nazaj na kmete v Villeroux.

Sobota: poslušnost.

Ne vem kaj bi sam s sabo, premlevam vaje in si mislim sam pri sebi ,da sem pozitiven. Delam v paru z japonko, katera že dva dni pred kamperjem trenira poslušnost. Paradna disciplina je mimo.

 

JEEE ASKO!!! VELIKIH 38 PIK POZITIVNA SVA!
Čestitke in mrrzzzlo PIVO . Najhujše je za nami. Ups spoznavni večer je še!!!

Verjetno je cilj vsakega člana v našem društvu čestitka TRŠICE , pivo ter borovničke (če ne eno pa drugo ali vse troje).

Jaz sem po treznem razmisleku izbral poleg čestitke še ostala dva cilja. In, ko že misliš, da je vsega konec pa naj se sliši še tako neverjetno, ponoven obisk prostora dišečega po žagovini le, da tokrat, v inverzni varianti.

Nedelja, nov dan ter občutek, da me nekateri čudno gledajo in pozdravljajo, mene pa samo žeejaaa. Očitno je bil spoznavni večer spoznavni v pravem pomenu besede. V dopoldanskem času si ogledam še zadnje tekmovalne pare, popoldne pa zaključek ter razglasitev rezultatov. Tako, moje prvo svetovno prvenstvo se zaključuje , še pozdrav z drugimi člani društva Burja in popotovanje proti domu. Dolgih 14 ur vožnje je pred nami ,zato je dovolj časa za klepetanje na razne teme.

Zame je bila to ena velika izkušnja, zato toplo priporočam tudi ostalim našim članom, da poizkusijo kaj podobnega (Ukrajina vabi).

 

V galeriji :
link

Napisal: Igor